ZGODOVINA ODBOJKE V HOČAH

Začetki med obema vojnama

Ko Hočani omenimo šport, najprej pomislimo na odbojko. Saj ni čudno, že orli in sokoli so med obema vojnama igrali kar vneto na obeh hoških igriščih – ob kaplaniji in Sokolskem domu. Začetniki odbojkarske igre v prvih letih po drugi svetovni vojni so bili: Maks Janžič, Maks Bregan, Bogdan Rečnik, Jože Vauhnik, Milan Kovač, Fric Mirko in kapetan Branko Primec. Fantje so se skoraj dnevno zbirali in kmalu se je izoblikovala ekipa, ki je tekmovala z moštvi iz sosednjih vasi. Prvo ekipo so sestavljali:Bogdan Rečnik, Slavko Finžgar, Stanko Brunčko, Tedi Primec, Janko Kučer, Mirko Fric in Branko Primec, pozneje so se vključevali še Andrej Pfeifer, Alojz Novak, Marjan Simon, Maks Bregant, Vojko Primec in drugi. Vztrajni ekipi je uspel prodor v prvo slovensko odbojkarsko ligo.

Leta 1959 je prišlo do zamenjave skoraj celotne ekipe, v kratkem času so začeli dosegati odlične uspehe. S trenerjem Brunčkom so igrali: Vojko Primec, Tone Jurkovič, Alojz Novak, Joško Lebe, Peter Greif, Albin Novak, Jože Divjak, Milan Primec, Edi Dolinšek, Ivo Kutnjak, Jože Merkuš, Peter Šuman in Ludvik Zidar. Začeli so se »zlati časi« odbojke v Hočah. Članska ekipa s povprečno starostjo 15 let se je morala dokazati v prvi slovenski ligi, kamor so jih popeljali starejši člani. Po številnih porazih je dvignila samozavest zmaga proti Jesenicam, v zadnjem kolu še proti Mežici – in tako so pristali na šestem mestu med osmimi najboljšimi v Sloveniji.

Pet triumfalnih let

Kot perspektivna ekipa so zastopali Slovenijo na Saveznem sletu Partizana. Med desetimi najboljšimi mladinskimi moštvi Jugoslavije so se prebili do finala, kjer so klonili proti šestkratnemu mladinskemu državnemu prvaku Jedinstvo iz Brčkega. To je bil začetek petih triumfalnih let. Že v jeseni so zasedli peto mesto v I. slovenski ligi. Drugo leto tekmovanja v slovenski ligi ni prineslo sprememb, le prvo mesto na okrajnem mladinskem prvenstvu v Radljah in tretje na republiškem mladinskem prvenstvu v Jesenicah.
Leta 1961 so se začeli uspehi; najprej četrto mesto v slovenski članski konkurenci. V Hočah so organizirali republiško mladinsko prvenstvo in osvojili prvo mesto pred Kanalom, ki je prav tako nastopal s kompletno mlado člansko ekipo. Kot zmagovalci Slovenije so na državnem prvenstvu v Zagrebu zasedli tretje mesto v Jugoslaviji.

Naslednje leto – 1962 – bo ostalo zapisano kot legendarno, saj je bilo kronano z nepozabnimi uspehi. Beograjski Sport je na prvi strani z velikim naslovom objavil, da so se Hočani pojavili kot meteor v vesolju, ki napreduje z veliko hitrostjo. Mnogi športni časopisi so celo zapisali, da Hočanom trenutno ni enakih v Jugoslaviji.  To srečno leto je sledila zmaga za zmago in v spomladanskem delu I. republiške lige so dosegli drugo mesto za Fužinarjem iz Raven. Na mladinskem prvenstvu so po nizu gladkih zmag izgubili le en sam set s Kanalom in drugič zaporedoma postali mladinski prvaki Slovenije. Kmalu so se uresničile tudi sanje – na državnem mladinskem prvenstvu v Vinkovcih so dosegli naslov mladinskega prvaka Jugoslavije. V jesenskem delu republiškega članskega tekmovanja so osvojili prvo meto. Za vstop v zvezno ligo so bili po mnenju strokovnjakov kljub velikim uspehom še neizkušena in nezrela ekipa. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev so jim odsvetovali pot na kvalifikacije za zvezno ligo. Vsi so smatrali, da igralci niso sposobni za težke borbe, in celo izjavljali, da naj bodo zadovoljni z doseženimi uspehi.

V športnem časopisu Polet je pisalo, da so hoški odbojkarji izpolnili le prvo zahtevo  - to je kvaliteto, ne pa tudi druge – in to so potrebna sredstva. Očitno marsikomu ni bilo pogodu, da se v severni Sloveniji razvija močan odbojkarski center. Prerokovali so, da bo v primeru uvrstitve v zvezno ligo po težkih porazih kmalu ostala le »razbita vojska«.

Jugoslovanski odbojkarski hit številka ena

Po finančnih težavah, problemih s treningi v telovadnici (odstopila jo je II. gimnazija Maribor), toda z veliko moralno podporo starejših igralcev in funkcionarjev so odpotovali v Leskovec pri Tuzli na kvalifikacije. Žreb je določil prvo skupino, skupaj z ekipami Sindjelić iz Beograda, Metalac iz Osijeka, Partizan iz Stranice in Partizan iz Lukovca. Na presenečenje vseh so »autsajderji« iz Hoče osvojili  prvo mesto v skupini in postali člani I. zvezne odbojkarske lige. Po izpadu Branika iz zvezne lige je Slovenija dobila novega prvoligaša. Tako so v letu 1962 osvojili vsa možna prva mesta – na republiškem članskem in mladinskem prvenstvu ter na zveznih kvalifikacijah – to je bil uspeh, kakršnega še ni doživela nobena ekipa. Ni čudno, da so postali »odbojkarski hit št. 1« v Jugoslaviji.

Z vstopom v zvezno ligo so se začele prave težave. Finančno jih je podprla le občina Maribor-Tezno in nikoli ni bilo gotovo, ali so še sredstva za naslednjo tekmo. V tej borbi za denar so se nekateri igralci čutili preveč prizadeti; to je psihično vplivalo na vodstvo in pospešilo številne poraze in izpad iz prve zvezne lige. Zaradi finančne situacije se je morala samostojno močna ekipa združiti z Branikom iz Maribora. S tem je rešila ugled štajerske odbojke, saj je pod imenom Branik-Hoče ponovno ostala v zvezni ligi. Vedno nove uspešne generacije igralcev pa dokazujejo, da odbojka v Hočah še ni zamrla. Mnogi igralci te zgodovinske ekipe so ostali povezani z odbojko:
-    Edi Dolinšek, prof. telesne vzgoje; trener ženske ekipe Palome-Branika; 1. trener in sekretar državne reprezentance (ž); sedaj trener mlajših selekcij INFOND-Branika.
-    Peter Greif, podpredsednik OK Maribor (od 1964 do 1977 aktivni igralec v Hočah in Mariboru).
-    Jože Merkuš, aktivni odbojkar do 1977; od 1982 do 1986 drugi trener OK Stavbar-MTT; od 1986 do danes trener selekcij pri OK Hoče; član predsedstva OZS in predsednik tekmovalne komisije OZS.
-    Milan Primec, aktivni igralec od 1964 do 1973 (Hoče, Maribor); od 1973 do 1975 trener Branila; od 1975 prvi trener pri OK Maribor (Stavbar MTT), ki je 10 let igral v I. zvezni ligi; sedaj direktor OK Maribor.
Odbojkarsko igrišče v župnijskem sadovnjaku je bilo do vstopa ekipe v zvezno ligo še primerno, nato je bilo treba zgraditi novo. Tako smo Hočani dobili novo igrišče ob najstarejši hoški šoli. Leta 1964 so ga dokončno uredili – s pomočjo KS, Impregnacije in predvsem s prostovoljnim delom samih odbojkarjev.







 

Nova era

Tudi po letu 1975 je pri OK Maribor nastopalo kar nekaj Hočanov (Sotler, Cveček, Bojan in Marko Primec, Kšela) med njimi Luka Lobnik, ki je bil tudi kapetan in kasneje trener ekipe, trener in selektor državne odbojkarske reprezentance. Leta 1985 se je začelo delo z mladimi selekcijami v sodelovanju z OŠ Hoče. Pionirska ekipa je l. 1988 že osvojila naslov republiškega prvaka. Vsa leta so se vse selekcije uvrščale na državna prvenstva, trenerji so bili Danilo Berlot, Jože Merkuš, Bojan Primec, Miran Merkuš in Vojko Frelih.

Članska ekipa je v sezoni 1994/95 osvojila prvo mesto v 3. DOL v postavi: M. Merkuš, V. Frelih, A. in M. Čurila, G. Muravs, G. Uremovič, L. Rebernak, S. Žnider, A. Fric, A. Bračko, A. Andlovič, M. Brumen in J. Krajnc; trener ekipe je bil Drago Cveček, tehnični vodja Jože Merkuš.

Iz asfaltnega odbojkarskega igrišča sta leta 1994 nastali dve igrišči za igranje odbojke na mivki. Šola odbojke na mivki dokazuje,da je interesa dovolj in odbojka v Hočah ne bo zamrla. Večje probleme ima klub s pokritimi prostori, saj je članska ekipa trenirala v dvorani UŠC Maribor, v zadnjih letih pa v dvorani osnovne šole Fram. Največja želja vseh športnikov Hoč ostaja, da bi v naslednjih letih uspeli zgraditi športno dvorano.