Intervju z Igorjem Omrčenom

Zanimiva zgodba enega najboljših korektorjev na svetu. Splitčana, ki mu ni bilo mar ne za nogomet in ne za košarko. Raje kot, da bi vztrajal v vaterpolu, je sila pozno začel trenirati odbojko. Kmalu je bil že v Italiji, kjer so v 208 centimetrov visokemu fantu brez odbojkarskega znanja videli izjemen potencial.


Prihajate iz Splita, kako ste zašli v odbojko?

Malo čudno, kaj ne. Začel sem dokaj pozno pri 16 letih, samo štiri leta kasneje pa sem že nastopal v Italiji. Sedem let sem treniral vaterpolo, potem pa sem se z njim nekako zasičil in poskusil z odbojko. Dve leti sem igral za domači klub Marjan Split, ki danes žal ne obstaja več, za tem pa za Kaštel v prvi hrvaški ligi, ki je bila tedaj nekoliko bolj resno tekmovanje kot je danes. Takrat sem osvojil tudi svojo prvo lovoriko, saj smo zmagali v pokalnem tekmovanju, kjer smo premagali zagrebško Mladost, ki je tako izgubila svojo prvo domačo lovoriko. Nato sem dobil kar precej ponudb iz tujine, opazen sem bil tudi v dresu mladinske reprezentance in odločil sem se za prestop v dobro poznani Alpituour iz Cunea, kjer sem igral sedem sezon, tretjo pa sedaj pri Macerati, tako da sem v Italiji že deseto leto.

V Italijo ste prišli s še ne dvajsetimi leti. Kako je bilo na začetku? Slišal sem, da ste ogromno trenirali.
 
Zelo veliko in verjemite, da mi tedaj ni bilo lahko. Tehnično in taktično sem bi za tak klub in najboljšo ligo na svetu povsem nepripravljen. Sami lahko vidite, da telesno sem primeren, a praktično vse sem se naučil šele v Italiji, kjer sem začel povsem od začetka, z učenjem vseh odbojkarskih elementov. Imel sem srečo, da sem prišel v velik klub, kjer so bili dovolj potrpežljivi in so verjeli v mene. Dve leti igrišča praktično nisem videl. Večinoma sem sedel na klopi, trdo treniral in zelo malo igral. Potem pa sem tretjo sezono postal 'titulare', kot pravijo Italijani, uspel sem se torej prebiti v prvo postavo. V Cuneu sem praktično ves čas igral kot bloker, s prihodom v Macerato pa sem postal korektor.

Že v Cuneu vas je treniral Ferdinando De Giorgi, ki je bil tedaj še v dvojni vlogi, torej tako trener kot tudi igralec. Bil je sijajen odbojkar, tudi reprezentant, vam je zato, sploh pa ker je bil podajalec, še več pomagal?

On je izjemen trener. Mislim, da bo v prihodnje tudi trener italijanske reprezentance. Sijajna oseba, Ferdinando je v mene v prvem obdobju igranja v Italiji vložil ogromno truda. Zato niti ni čudno, da me je kasneje pripeljal tudi v Macerato in tako sedaj vsega skupaj sodelujeva že sedmo leto.

Prav De Giorgi je v Cuneu vztrajal, da se ne specializirate zgolj za eno igralno mesto, pač pa da trenirate tako na mestu blokerja kot tudi korektorja. Kako je bilo?

Ko sem prišel k Macerati, je bila njegova želja, da zamenjam pozicijo in igram korektorja. Sedaj se 100% tudi počutim kot korektor. Sedem let sem igral blokerja in mislim, da sem svoje delo na tej poziciji kakovostno oddelal, a to je sedaj že za mano in moram reči, da se na novem igralnem mestu res dobro počutim.

Sodelovali ste z vrsto priznanih trenerjev in imeli precej slavnih soigralcev. Od koga ste se potem največ naučili?

Trenirala ste me tudi Anastasi in Prandi, predvsem pa moram reči, da ti vsak da nekaj znanja. Izpostavil bi predvsem, da sem sodeloval z vrhunskimi trenerji in da sem ob tem imel zares veliko srečo, da sem naletel na njih. Tudi med soigralci je bilo kar nekaj velikih odbojkarskih imen, med katerimi bi izpostavil predvsem Gibo, s katerim sva bila tri leta soigralca pri Cuneu.

Opazil sem, da se ogrevate z Valeriem Vermigliom, torej iščete čim več stika s podajalcem?

Na dan tekme ja, sicer pa pare določi trener, ki nas ves čas rotira, tako da v tednu dni prideš v par s prav vsakim od soigralcev. Z Valeriem sva skupaj prišla k Macerati in sva sedaj že tretje leto tudi cimra na vseh potovanjih. Hitro sva se ujela, čeprav sva na igrišču potrebovala kar nekaj časa, da sva se uigrala. On je prej pri Sisleyju igral s Feiem, ki je povsem drugačen tip korektorja, kot sem sam. Njemu je podajal precej hitrejše žoge, sam pa imam raje podaje z malo trebuha, potrebujem namreč nekoliko višjo žogo, da se lahko odprem in potem brez težav napadam. Približno dva meseca sva potrebovala za prilagoditev drug na drugega, nato pa je steklo. Sedaj se res dobro ujemava in to potrjujejo tudi rezultati.

Že dve leti zaporedoma ste po koncu sezone v Italiji odšli v Katar in na povabilo tamkajšnjega šejka v Dohi igrali za Al Arabi. Ni ravno običajno, da igralec v eni sezoni igra za dva kluba, kakšna je ta izkušnja?


Poleti imam približno tri mesece prostega časa in ker v klubu nimajo nič proti, pač pa jim je celo v zadovoljstvo, da sem aktiven, se bom tudi letos odzval vabilu. Vse skupaj mi vzame 20 do 25 dni, moram pa biti iskren, denarna ponudba je taka, da bi bilo nesramno, če bi jo zavrnil. Oni so zelo korektni in ustrežljivi, tako da lahko rečem, da smo vzpostavili že kar prijateljski odnos. Igramo v dveh pokalnih tekmovanjih in z Al Arabijem sem sedaj že dve leti zaporedoma osvojil obe lovoriki. Oni so presrečni, saj je za njih to velik čast in izreden uspeh, zame pa tudi sijajna življenjska izkušnja, tako da je zadovoljstvo obojestransko. Kot sem dejal, plačilo pa je tako, da enostavno ne moreš reči ne, za tako rekoč dobrih 20 dni pol turizma.

Kdo od poznanih igralcev še igra tam?

Še kar nekaj jih je. Z menoj pri Al Arabiju je še Marshall, pa Wijsmans, mislim, da je tudi Gatto eno leto igral v Katarju. Skratka veliko vrhunskih igralcev in to pravih odbojkarjev. Iz italijanske lige, pa iz grškega prvenstva… in to iz najboljših ekip. Povem ti, to je zelo dobro plačan turizem. 50 stopinj Celzija, hotel, bazen, pa ura treninga, nekaj tekem in to je to. Oni so zelo zadovoljni in korektni, tako da ne vem, zakaj ne bi znova odšel tja.

Slišal sem, da imajo vsa italijanska moštva v Ligi prvakov precej težav z žogo, s katero se igra najelitnejše evropsko klubsko tekmovanje. Kako zahtevno je hitro prilagajanje?

To je velik problem. Italijansko ligo igramo z žogo drugega proizvajalca, ki je povsem drugačna od te. Igrati tekme v ritmu sreda, nedelja, sreda in ob tem praktično vsaki drugi dan z drugačno žogo, to je zares zahtevno, saj se precej razlikujeta. Mikasa, s katero se igra Liga prvakov je nekoliko težja, kar čutiš tudi v ramenu in igralcem, ki imajo z njim zdravstvene težave, se stanje lahko še poslabša. Hkrati pa tudi potrebuješ nek čas dobiš občutek za žogo, ki pa ga je ob napornem ritmu enostavno premalo. Vendar pa tako je že kar nekaj časa. V Italiji igramo z žogami Molten, ker ta zvezi za to plača precej denarja. Škoda, ker sem prepričan, da bi italijanska moštva v Evropi nastopala vsaj 20% boljše, če bi vso sezono igrala in trenirala z žogo enega proizvajalca.

 

Z Igorjem Omrčenom se je pogovarjal Gregor Peternel
Foto: Vid Ponikvar, www.lubevolley.it